Skiper

Piero Giassi

Piero Giassi

Skiper

Jadrnico krmarim skiper Piero – prijatelji so mi z leti nadeli vzdevek kapitan Petar. Jadrati sem začel že kot mlad fant na jadralni deski in sčasoma pridobil licenco HiFly inštruktorja. Kot učitelj jadranja na deski sem preživel dolgo sezono na Sardiniji. Tu sem se bolje spoznal z deskanjem vmočnem vetru. Istočasno sem začel spoznavati jadrnice in se preizkušal v pogojih, ki sem jih imel na voljo. Tehniko sem kasneje izpopolnil na ugledni francoski šoli “L’école de voile des Glénans” v Bretaniji, kjer je beseda “securitè” oziroma “varnost na morju” ključna. Vrsto let sem se udeleževal regat na jadrnicah YOR in kot član posadke sodeloval na daljših regatah, kot na primer Rimini – Krf – Rimini. V dvojcu z dolgoletnim dobrim prijateljem jadralcem sem sodeloval na regatah “500 x 2” in “200 x 2”. Udeležil sem se številnih mednarodnih jadralnih dogodkov Settimane Veliche Internazionali in se vsaj 30-krat preizkusil na znameniti tržaški Barkovljanki (Barcolana di Trieste).Glede na to, da ne jadram ravno od malih nog, me izjemno privlači pomorski duh, plutje in doseganje vedno novih ciljev. Prvi med njimi je bila zame Dalmacija, zatem postopoma ves Jadran, kasneje Jonsko morje, grški otoki, sredozemski bazen, Tirensko in Ligursko morje, Lionski zaliv, Balearski otoki in Španija, vse do Gibraltarja. Karibe sem prejadral že trikrat. Prvič me je pot vodila od Svete Lucije do otoka Union, drugič od otoka Martinik do otoka Union, tretjič od Martinika do otoka Green Island pri Antigui. Plutje po Zahodnoindijskih otokih nehote prebuja željo, da bi se vsaj enkrat podal na pot okoli sveta, kar je bolj alimanj skrita želja vsakega mornarja. Jadranje po Malih Antilih pomeni, da ob vsakem privezu naletimo na nov jezik, drug narod, drugačne navade in običaje. Izkusiti takšno raznolikost je za vsakogar neznanski privilegij. Strast do morja je bila tudi razlog, da sem še z dvema prijateljema kupil francoski načrt za izdelavo čezoceanske regatne jadrnice. Vsak izmed nas se je za tem samostojno lotil izdelave svoje jadrnice
tipa MiniTransat 6.50. Svojo sem poimenoval “Lovran ITA 465” in je bila v francoski klasi prepoznana kot obstoječe plovilo leta 2005. Delo konstruktorja jadrnice tedaj ni bilo moja služba, zato se je izvedba projekta zavlekla v daljše obdobje. Dejstvo, da sem projekt izpeljal do konca in uspešno dokončal plovilo, je poplačalo ves vloženi trud in vse sobote ter nedelje, ki sem jih prebil v delavnici. Velikokrat niti sami ne vemo, zakaj nekaj počnemo; najbolje je, če to storimo in pika (ob meni so bili seveda še Giulio, Claudio, Marino, Elmas in številni ostali, ki sem jim neizmerno hvaležen, da so mi stali ob strani in me bodrili na poti do cilja). Ob tej izkušnji sem veliko pridobil tudi na ročnosti, kar se mi bogato obrestuje med plovbo.